Angel pozabe

Na strmih pobočjih južne Koroške leži v grapi, obdani s hribi, Lepena, rojstna vas koroške pisateljice slovenskega rodu, Maje Haderlap. Idilična pokrajina, bogata z gozdovi, je danes dom zgolj še peščice vaških prebivalcev, ki kljub odmaknjenosti od urbanega okolja in vetrolomov, ki so pokosili večino vaškega bogastva – gozdov, še vedno vztrajajo v rodni pokrajini. Vasico, ki je prežeta s slovenstvom, so v zadnjih desetletjih zapustili številni mladi v iskanju lepše prihodnosti in tako Lepeno prepustili zobu časa. Učenci 5. letnika Dvojezične zvezne trgovske akademije iz Celovca smo se v torek, 29. januarja, izpred šole v spremstvu mag. Tanje Voggenberger, dr. mag. Tatjane Feinig in asistentke za slovenščino, Bojane Žakelj, odpravili po sledeh »Angela pozabe« v Lepeno. Pot, ki vodi mimo bližnje Železne Kaple, priča o zapuščeni in zapostavljeni pokrajini, saj se ceste v Lepeno poslužujejo bolj ali manj zgolj še tovornjaki, natovorjeni z bogastvom, ki ga je v teh krajih največ- z lesom. Nekje na poti med Kaplo in bližnjo Koprivno leži osamljena nekdanja osnovna šola z dvojezičnim napisom, ki danes služi kot muzej. Ob vstopu v leta 2011 zaprto šolo padejo v oči številne knjige in zapisi v slovenščini. Stene majhne učilnice, napolnjene z opremo nekdanjih učencev in učiteljev, krasijo portreti vaških pisateljev, ki so kljub vsem težavam in izobčenosti v svojih delih ovekovečili slovenski jezik. Med njimi najdemo tudi portret Maje Haderlap. Naš vodič, Majin brat, nam pove, da šola že osmo leto sameva zaradi pomanjkanja otrok. Tako delijo stene Lepenške šole podobno usodo kot lokalni koroški Slovenci, ki počasi pa vendar vztrajno izgubljajo identiteto slovenstva na Koroškem. Po kratki predstavitvi se napotimo globje v osrčje Lepene, kjer stoji stara hiša, otroška hiša Maje Haderlap. Posestvo nazorno prikazuje preprosto kmečko življenje tamkajšnjih koroških Slovencev. Prikazuje preteklost številnih rodov in bedo sedanjih. Bližnje hribe je v preteklih letih neizprosno pokosil vetrolom in tako za seboj pustil golo opustošeno pokrajino. Nekdaj mogočna drevesa danes podrta ležijo po bregovih Lepene, in podobno kot vaščani, zgolj še čakajo, da jih nekdo odpelje iz od ljudi pozabljene doline. Tako vasica zgolj še pričakuje dan, ko jo bodo zapustili še zadnji domačini in prepustili svoje mesto Majinemu angelu – Angelu pozabe.