Angola
V okviru “IniciativAngola” in pod mentorstvom prof. Rosenzopf so štiri dijakinje naše šole opravile mesečno poletno prakso v Afriki.
Prve vtise o Angoli smo začele nabirati na letališču v Luandi, kjer so nas pričakale nasmejane Don Boscove sestre. Po dnevu preživetem v Luandi in obisku Cacuaca, smo se odpravile naprej proti ciljni destinaciji – v Calulo.
Pot v Calulo je bila dolga in zelo razburljiva, tam pa so nas srčno sprejele sestre in punce iz njihovega internata. V nedeljo smo že takoj izkusile njihovo veselje do praznovanja, saj smo slovesno praznovali 1. sveto obhajilo. Po praznični nedelji smo teden začele z zaključkom vrtca za otroke, ki se odpravljajo v šolo.
Obiskale smo tudi različne vasi, kjer so otroci popolnoma brez vsega kot so brez igrač, šolskih potrebščin, včasih celo brez osnovnih življenjskih pogojev. A kljub temu nas tam vedno pričakajo z nasmehom in odprtim srcem, kar nas še bolj opomni, kako malo je včasih potrebno za srečo. Vesele smo, da lahko otrokom pomagamo na različne načine- z učenjem, igro in preprosto prisotnostjo. Ta pomoč ni dragocena le za njih, ampak tudi za nas, saj nas bogati, povezuje in uči hvaležnosti.
Zadnja dva tedna našega obiska smo imeli od ponedeljka do petka vsak dan oratorij. Oratorij se je vedno začel z skupnim pozdravom in plesom v krogu. Vsak otrok je bil razdeljen v eno izmed osmih skupin (matematika, angleščina, glasba, ustvarjanje, nogomet,…), v katere smo se tudi same razdelile. Ta oratorij nam je res dal možnost da se z otroki bolj zbližamo in bolje spoznamo.
Obiskale smo tudi različne vasi (Camema, Longolo, Qutila)kjer so otroci popolnoma brez vsega- brez igrač, šolskih potrebščin, včasih celo brez osnovnih življenjskih pogojev. A kljub temu so nas tam vedno pričakovali z nasmehom in odprtim srcem, kar nas še bolj opomni, kako malo je včasih potrebno za srečo. Vesele smo, da lahko otrokom pomagamo na različne načine- z učenjem, igro in preprosto prisotnostjo. Ta pomoč ni dragocena le za njih, ampak tudi za nas, saj nas bogati, povezuje in uči hvaležnosti.
Po enem mesecu v Angoli lahko rečemo, da je bila to ena izmed najbolj posebnih izkušenj v našem življenju. Vsak dan je bil poln topline in novih doživetij, ki se nas bodo še dolgo dotikali. Skozi igro, učenje in skupno preživljanje časa z otroki smo spoznale, kako malo je včasih potrebno, da nekomu polepšaš dan.
Tudi same smo veliko pridobile – njihova preprostost, veselje in odprtost so nas spomnili, kako pomembno je znati ceniti to, kar imamo. Angola in ljudje, ki smo jih tam srečale, bodo za vedno ostali v našem srcu.
Klara Šlibar