Dne, 7. aprila 2016, nas je na šoli obiskala gospa Ribic, da bi nam podrobneje predstavila življenje svojega očeta, odpeljanega v koncentracijsko taborišče Flossenbürg.
Trpljenje očeta Ernsta Reitnerja, se je začelo zgodaj, ko se že kot otrok mora odločati med smrtjo ali življenjem. Oče je namreč bil eden izmed tistih, ki so že doživljali grozote 1. svetovne vojne in nosili njene posledice na svojem telesu, predvsem živcih, ki so bili skoraj popolnoma uničeni. Ko pride nekega dne mladi Ernst domov, ga pričaka grozljiv prizor mrtvih staršev, ki so v nasprotju mladega Ernsta izgubili voljo do življenja.
Takrat pride na srečo v roke stare mame ter tete, ki mu omogočita dokaj solidno življenje ter takrat redko možnost…izobrazbo. Med šolanjem se še bolje seznani tudi z Jehovami pričami, ki mu dajo nov pogled na življenje.
Ko ga prvič in drugič pokličejo v služenje vojski mu je prizaneseno, v tretjem poskusu, žal ne. Primoran je bil prestati šest mesecev v samici, 18 mesecev v kaznilnici, novembra 1940 pa je bil premeščen v koncentracijsko taborišče Flossenbürg.
Življenje v taborišču je bilo vse prej kot lahko. Ujetniki so bili stalno podhranjeni, žejni, obkoljeni z boleznimi, mučenjem ter nečloveškostjo. Pričevalka omenja mučilne naprave, obešanje, utapljanje itd., katere so poskrbele za neznosne bolečine oz. poškodbe. Judithinemu očetu uspe tam s pomočjo biblije preživeti cela štiri leta in pol. Uspešno prestane celo »povorko smrti«, ki je med časom vzela na stotine ujetnikov.
Po vsem tem, se vrne domov, a na žalost v prazno hišo. Tudi teta in stara mama sta bili namreč izgnani v taborišče, a nobeni od njiju se ni uspelo vrniti nazaj v domači kraj.
Ernst se nekaj časa kasneje nato poroči in zgradi družino. Po Judithinemu pričevanju, odraščanje v tej družini nikoli ni bilo lahko. Pri tem omenja očetovo strogost pri vzgajanju, ki jo je imel celo do samega sebe. Zakaj je temu bilo tako, je dojela šele kasneje, ko se je podrobneje seznanila s takratnim dogajanjem in prebrala za njo prepovedane knjige, ki sta jih starša hranila v omari na podstrešju.
Nekega dne ji oče pokaže bel list papirja s črno piko na sredini, in jo vpraša kaj bi naj to prikazovalo. Juditha se začudi in odgovori, da nič posebnega, razen te črne pike. Oče pa ji odgovori: »Ne vidiš te beline, ki prekriva skoraj cel list? Ne osredotočaj se samo na temne plati življenja, ampak tudi na svetle, ljudem manj vidne«.
Pričevanje je bilo zelo poučno in zanimivo. Na podlagi novih spoznanj smo si lahko ustvarili mnenje o grozotah vojn ter ravnanju takratnega časa.
Ana Vedenik